V četrtek smo učenci posebnega programa in NIS-a od prvega do četrtega razreda s spremljevalci spoznali nadvse prijetno gospo Mojco Poje, ki nas je s svojo energijo, žarom in ljubeznijo do narave popeljala v gozd. Najprej samo navidezno, s fotografijami, ugankami in različnimi materiali na šolskem dvorišču. Spoznavali smo pojme kot so drevo, listavec, iglavec, les, plod, prebivalec in skrbnik gozda pa še kaj. Učenci so pridno sodelovali in pokazali kar nekaj znanja, kot se za učence s podeželja spodobi. Glede na to, da je med nami kar nekaj gibalno oviranih in tudi gospa zima že malo opleta s svojimi rokami, smo se odločili, da se sprehodimo do parka v Gaju, saj je veliko zanimivega tudi čisto blizu, skoraj v gozdu. Dotikali smo se lubja, objemali drevesa, iskali in opazovali storže in seveda smolo. Kljub slabemu vremenu, nekateri pravijo, da takega ni, in res je tako, smo pridno raziskovali in tretješolec je našel odlično smolo na veliki smreki ob drsališču v Gaju. Gospa Mojca je razložila postopek nastanka smole in način nabiranja. Do narave moramo biti vedno spoštljivi in potem bo tudi ona do nas in ker se pogosto sama sprehodi, da nabere smolo, je razložila kakšen vsestranski pripomoček pri tem uporabi – je svetilka, zvočilo in radio. Po vrnitvi v šolo smo v učilnici spoznali še pogostejše zveri, ki jih lahko srečamo v naših gozdovih. Volka, njegove kakce, odtis stopala in maketo lobanje, pa še risa in medveda. Okušali smo različne drevesne sokove in izvedeli marsikaj zanimivega. Pozneje smo po skupinah in izmenično kuhali smrekomaz oziroma okraševali storže. Gospa Mojca nam je pojasnila veliko skrivnosti o pripravi smrekomaza iz čebeljega voska, sončničnega olja in nabrane smole, prav vsaka ni primerna. Tako smo odnesli domov veliko novega znanja in izdelan smrekomaz. Najstarejši učenci so reševali križanko, labirint in povezovali števila – vse na temo smreke, kot najpogostejšega drevesa v našem gozdu. Čudovit dan in iskrena hvala gospe Mojci, zagotovo se še vidimo! Vabim vas še k ogledu fotografij, ki povedo veliko več.
Zapisala Valerija El Habashy
